Če bi imele računalniške igre res tako velik vpliv na ljudi, kot jim pripisujejo, bi se vse skupaj – z našo civilizacijo vred – zagotovo končalo že v osemdesetih.

� pil Samoumor za Spectruma si lahko snamete na http://retrospec.sgn.net, od koder je tudi zgoraj prikazana slika.

Včeraj se je del ekipe Kiberpipinega računalniškega muzeja odpravil na Reko na otvoritev retro računalniškega kluba PEEK&POKE. Proti pričakovanjem nas je pričakala truma ljudi, ki so prišli na uradno otvoritev, med drugim tudi člani mestnega sveta Reke oziroma županove pisarne ter ljudje, ki so veliko pripomogli k razvoju hrvaške informatike (med njimi Miroslav Kocijan, glavni razvojni inženir pri projektu Orao). Retro računalniški klub, kot so ga poimenovali (ne muzej), je lociran v samem centru Reke na ulici Ivana Grohovca v starejši zgradbi in obsega približno 300 m². Ker so šele dan pred otvoritvijo uspeli postaviti eksponate, so manjkali opisi in primernejša ureditev, a smo bili nad celotnim dogodkom in prostorom prijetno presenečeni. V prihodnje načrtujemo kakšen skupni projekt z retro centrom na Reki. Kako je vse skupaj potekalo, pa si lahko ogledate v galeriji.

22. 9. 2007 ob 20:00 se na Reki odpira retro računalniški center Peek&Poke. Več informacij o vsem skupaj je na voljo v objavi za medije (pdf datoteka) ter v uradnem vabilu. Oba dokumenta sta v hrvaščini. V primeru, da se bo del ekipe Kiberpipinega računalniškega muzeja udeležil dogodka, lahko pričakujete objavo reportaže na teh straneh v začetku prihodnjega tedna.

Skupaj s Kiberpipo je tudi Kiberpipin računalniški muzej ponovno odprl svoja vrata. Na ogled je postavljena naša stalna razstava, v kratkem pa bo del le-te tudi računalnik Digital PDP 11, ki je dolga leta služil pri podjetju Elektro Primorska.

V tej sezoni se bo za Vas ponovno trudila muzejska ekipa, skupaj z ostalimi sodelavci Kiberpipe. Pripravili bomo več občasnih razstav, med drugim bomo ponovili odmevno razstavo prvih slovenskih računalnikov, postavili na ogled nekaj delovnih postaj iz naše zbirke in predstavili najuspešnejše računalniške igre vseh časov, prvi (tradicionalni) No-lan party pa se obeta že konec oktobra.

V osemdesetih me video igre niso kaj prida zanimale, v devetdesetih prav tako ne. Tetris je bil edini – nekaj časa je imel sicer tekmeca v podobi Perzijskega princa – in videti je bilo, da bo tako tudi ostalo. Smola, da sem pred kratkim naletela na Frozen Bubble, odprtokodno verzijo Bust-a-move, ki ga je leta 1994 izdalo legendarno podjetje Taito (Space Invaders so še danes popularni – tudi preko spleta lahko odigrate igro ali dve). Trenutna situacija je slaba, vse kaže, da moram nadoknaditi zamujeno. Posledice: prejšnji teden izgubljena skupno: dva dneva, včeraj: 4,5 ur, danes: 3 ure.

Pri Taitu so pred dobrim letom izdali Taito Legends, zbirko 29 legendarnih iger za PCje, Xbox ter PS2. Za morebitno obsedeno stanje ter izgubo občutka za čas ne odgovarjamo.

Uspešna računalniška igra pomeni prepoznavno ime in dobiček. Zatorej to, da zelo uspešna igra dobi n nadaljevanj, ni nič posebnega. Vsekakor pa se mi zdi omembe vredno, da je legendarna igra Prince of Persia doživela reinkarnacijo: v svoji prvotni podobi. Žal samo za Xbox. Vse sobe, sovražniki in pasti ostajajo skoraj popolnoma enaki. Manjši lepotni popravki vključujejo lepše gibanje Princa (dela tudi salte in sploh nadvse prisrčno zganja aerobiko – tisti, ki ste igrali original veste, da Princ ni bil najbolj spreten tekač) – v to se lahko prepričate z ogledom trailerja na youtube, nekoliko naprednejše sabljanje in seveda lepo okrašene ječe in palačo.

Vir slik: IGN in Abandonia.