Zgornja slika iz spletne strani http://www.glasbergen.com/

Ozaveščanje širše javnosti o takšnih in drugačnih vplivih naše lastne tehnologije na biološko delovanje je seveda dobrodošlo. A kaj, ko se “novih”, nevidnih in neznanih stvari ljudje načeloma bojimo. In v zadnjem času mi gre že prav pošteno na živce ta poplava člankov v stilu “kriva so elektromagnetna polja” ali pa “mobitel segreva možgane“. Nihče si ne zatiska oči in ne trdi, da je vse skupaj čisto nedolžno, ampak novinarji kar tekmujejo, kdo bo napisal večjo traparijo o tem. In narediti bav-bav iz računalnika zato, ker računalniški zaslon seva (“… 20 minut na dan pred zaslonom zadostuje, da so otrokovi možgani dobesedno prepravljeni z elektromagnetnimi valovi… ” – kaj šele punčke, ki si fenajo lase vsak dan …) je traparija.

Če si v tem trenutku mislite, da zgodovina računalništva nima nikakršne veze z elektromagnetnim sevanjem, se motite – v članku z naslovom Računalnik ni varuška, temveč škodljivec, v zadnji števili revije Ona, novinarka (Helena Peternel Pečauer) namreč navaja:

Leta 1989 je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) objavila študijo, ki potrjuje, da se pri štirih urah gledanja v zaslon začne močno izločati stresni hormon adrenalin.

Računalniki iz leta 1989, kot je naprimer Macintosh SE/30 že pašejo v muzej, kajne? Ne vem, kdo danes še nima ali pa vsaj ne razmišlja o LCD zaslonu. Kakorkoli že, kljub intenzivnem iskanju po internetu, te omenjene študije nisem našla, na spletni strani WHO pa se najde kar nekaj zanimivih in korektnih podatkov o elektromagnetnih poljih. � koda, ker jih večina novinarjev ne najde. No, zanimivejši članek je bil objavljen v današnjem Delu – Verjetnost, da je meja presežena, je skoraj nična.