24.3. 2006 je bila uradna otvoritev razstave v našem muzeju. Računalnike za razstavo so prispevali Tomaž Kac, Bojan Kotur, Robert Kovač, Damjan Lenarčič ter Bojan Pesek. Razstava je bila postavljena na ogled 3 tedne, do 14. 4. in v tem času so si obiskovalci ter obiskovalke lahko ogledali računalnike, tako tiste popularne iz 80tih let, kot tudi tiste, ki si jih ni mogel privoščiti vsak in tiste, ki so prava redkost. Vsi tisti, ki niste uspeli priti in si v živo ogledati razstave, pa si lahko sedaj v virtualni razstavi ogledate eksponate.

Tomaž Kac

O zbirateljstvu: Starih računalnikov ne “zbiram” v klasičnem smislu. Vse računalnike še vedno uporabljam kot hobi večinoma za različne “homemade” hardware projekte, nekoliko pa tudi za nostalgično igranje iger.

Schneider CPC464

Schneider CPC464 je bil praktično isti računalnik kot Amstrad CPC464, ki so ga prodajali v Angliji. Za Nemški trg so ga rahlo drugače pobarvali (ni bil več v tako zelo živih rdečo-modrih barvah) ter vgradili so boljše konektorje na zadnji strani računalnika. Leto izdelave je bilo 1985.

CPC464 je eden najbolj uspešnih 8-bitnih računalnikov v Evropi. Več je bilo prodanih le Commodore C64 ter Sinclair ZX-Spectrumov. Po kvaliteti ter tehničnih karakteristikah je bil takrat v samem vrhu. Lahko je prikazal grafiko visoke ločljivosti na navadnem monitorju ali celo televiziji, imel je veliko število barv ter zelo dober procesor. Računalnik so vedno prodajali skupaj z monitorjem (barvnim ali “zelenim”), saj je računalnik dobival elektriko direktno iz monitorja, torej ni bilo posebnega “transormatorja” in tako kar nekaj manj kablov na mizi in pod njo. To je tudi nekoliko povečalo ceno računalnika. Poleg tega je imel vdelan kasetnik, tako da ni bilo potrebno kupovati dodatne periferije.

Za CPC464 je bila napisanih večina iger tistega časa. Nekaj več zabavnega programja sta imela C64 in ZX Spectrum, vendar je kvaliteta bila približno ista. Večji uspeh je imel CPC464 na področju resnih programov. Ker je imel možnost prikazovati grafiko visoke resolucije na vseh monitorjih, je to pomenilo zelo kvaliteten 80-stolpčni prikaz, ki je potreben za večino uporabnih programov.
Poleg tega je bilo srce računalnika – Z80 – sposobno poganjati CP/M operacijski sistem. Seveda je za to bilo potrebno dokupiti disketno enoto.

CPC464 sta sledila CPC664 in CPC6128, ki sta imela že vgrajeno 3″ disketno enoto, slednji pa še 128Kb spomina. Drugače pa sta bila praktično enaka v zmogljivostih.

Commodore 128

Commodore 128 je bil prvič predstavljen svetu na sejmu elektronike v Las Vegasu leta 1985 kot tekmec Macintosh-u ter IBM-PC-ju. Kot je prihodnost pokazala, se to ni ravno obneslo, kot je bilo mišljeno. C128 je bil naslednik najbolj prodajanega računalnika vseh časov Commodore C64. In kot pravi naslednik je lahko tudi poganjal vse programe, igre in tudi strojne dodatke od svojega starejšega brata. Čez čas se je pokazalo, da je bila prav ta popolna kompatibilnost s C64 na koncu tudi njegov propad.

Kot stroj je bil C128 pravzaprav trije računalniki v enem. Že prej omenjeni C64 modus je omogočal igranje velikega repertoarja iger, ki so bile pisane za C64. C128 način dela je omogočal enkrat večjo procesorsko moč (prvo “srce” računalnika – procesor 8502 je lahko delal v dvakratnem taktu), imel je visoko grafično resolucijo, enega najboljših Basic-ov, kadarkoli napisanih, ter večjo hitrost periferije (predvsem disketnega pogona).

Za ta način je bilo napisanih kar nekaj uporabnih programov, vendar je bila večina uporabnih programov napisana za tretji način dela, CP/M način. CP/M je bil kot nekakšen predhodnik MS-DOS-a, takrat najbolj razširjen operacijski sistem za “resne” uporabnike. Tako je imel C128 možnost poganjati res veliko paleto uporabnih programov. Za ta sistem je imel C128 vgrajeno še drugo “srce” – procesor Z80, ki je delal s 2.5Mhz. Na žalost C128 ni dosegel velike popularnosti. Večinoma zato, ker je bil popolnoma združljiv s C64 in tako programske hiše niso hotele pisati specialnega programja za C128, ker je tako ali tako lahko poganjal vse, kar je lahko bolj razširjeni C64. Za C128 Modus tudi ni bilo napisanih veliko uporabnih programov, ker so na računalniku prav tako “leteli” CP/M uporabniški programi. Zraven modela C128 so izdali tudi “Desktop” različico C128D, ki je bila že bolj podobna takratnim PC-jem in Amigi 1000 (ki je tudi ena izmed razlogov za neuspeh C128 – bila je predstavljena pravzaprav hkrati s C128 in imela je VELIKO večje zmogljivosti).

Bojan Kotur

O zbirateljstvu: Stare računalnike sem začel zbirati bolj po naključju. Leta 1999 je v moje roke prišel lepo ohranjen ZX Spectrum 48k. Nostalgija je naredila svoje in začel sem bolj pogosto obiskovati bolšji sejem. Zgrabila me je zbirateljska mrzlica. Kupoval sem vse povprek, od Commodorjev do MSX-ov in raznih konzol. Tako se je v moji zbirki nabralo več kot 20 bolj ali manj kompletnih sistemov. Zadnje leto sem obseg zbiranja zelo zmanjšal zaradi pomanjkanja prostora.

Commodore C16

C16 je tretji računalnik iz serije 264 (ostala dva sta Commodore C116 in Plus/4). V osnovi je C16 enak modelu Plus/4 s tem, da ima manj spomina. Ohišje je na prvi pogled enako C64 vendar črno pobarvano. Načrtovan je kot zamenjava za ostareli VIC-20 vendar žal ni bil združljiv ne z njim, ne s C-64. Poleg tega je tudi sicer nezdružljiv z ostalimi Commodorjevimi perifernimi napravami saj uporablja drugačen
kasetnik, disketno enoto in igralne palice, ki uporabljajo mini-DIN konektorje namesto takrat uveljavljenih Atari konektorjev. Tako kot Plus/4 in C116 je bil tudi C16 popoln komercialni neuspeh.

Schneider CPC6128

Schneider ni nič drugega kot Amstradova blagovna znamka za celinsko Evropo oz. Nemčijo, Avstrijo in še nekatere države. Gre za izboljšano verzijo CPC 664 z boljšo tipkovnico, več spomina (128KB v dveh bankah po 64KB) in vgrajeno 3 inčno disketno enoto, kar je precej praktično saj ne zahteva dodatne opreme na mizi. Diskete so dvostranske in imajo kapaciteto 180KB na stran vendar ima disketna enota samo eno glavo zato je potrebno diskete obračati (tako kot kasete), če želimo brati podatke z druge strani. Take diskete uporablja le še ZX Spectrum 3+,
ki ga je prav tako izdeloval Amstrad. Prodajali so ga s precej kvalitetnim monokromatskim ali barvnim monitorjem, možen pa je tudi priklop na TV. Strojno je CPC 6128 združljiv z modeloma CPC 464 in CPC 664. Nikoli ni bil tako uspešen kot cenejši 464.

Atari Portfolio

Portfolio je bil verjetno prvi PC-kompatibilen dlančnik. V osnovi gre za PC XT zgrajen okrog procesorja NEC V30 (klon 8086), ki deluje pri taktu 4.9512 MHz. Ima soliden LCD zaslon (žal brez osvetlitve) in QWERTY tipkovnico, ki pa ni ravno udobna. Poganjajo ga tri 1.5V baterije ali AC adapter. Za tiste čase je nudil veliko saj je šlo za popolnoma samostojen računalnik, ki je bil najbolj popularen med poslovneži, novinarji in ostalimi, ki so potrebovali prenosljiv, majhen računalnik. Povezava z osebnim računalnikom je možna s pomočjo dodanega
paralelnega porta in že vgrajenega programa za prenos datotek. Obstaja tudi zunanja enota za PC s katero beremo in pišemo na atarijeve spominske kartice. Atari portfolio je zanimiv tudi zaradi bogate vgrajene programske opreme.

Zanimivost: Portfolio se pojavi v filmu Terminator 2 kjer z njim John Connor
obide zaščito na bankomatu in dvigne gotovino.

Robert Kovač

O zbirateljstvu: Dolgo časa sem se prepričeval, da računalnikov pravzaprav sploh ne zbiram, da jih pravzaprav le potrebujem več, kot jih ima povprečen uporabnik. Sedaj jih “imam v uporabi” skoraj 50 in bom verjetno moral priznati, da je to že zbiranje.

PEL Varaždin Galeb

Galeb je računalnik, ki je bil namenjen predvsem jugoslovanskim osnovnim in srednjim šolam.

Načrt zanj je naredil Miroslav Kocjan, ki je kasneje izdelal načrt tudi za računalnik Orao. Računalnik je zgrajen okrog takrat enega izmed najbolj popularnih procesorjev – MOS 6502 in je vseboval 9KB RAMa (razširljivega do 64KB). V 16KB ROMu sta bila zapisana nekoliko spremenjen Microsoftov BASIC in monitor. Zanimivo je, da se računalnik ob zagonu ni “zbudil” v BASICu, kot je bilo za takratne računalnike običajno, ampak v monitorju, prehod v BASIC pa je uporabnik lahko izvedel s kombinacijo tipk.

Podjetje PEL Varaždin je z izdelavo prenehalo pred koncem leta 1984. Tako je bil Galeb prvi računalnik “domače” proizvodnje, ki so ga prenehali serijsko izdelovati, izdelanih pa je bilo samo 250 primerkov in ta je (po do sedaj znanih podatkih) edini ohranjen in povrhu vsega še delujoč. V svojem času je služil v eni izmed slovenskih šol. Nasledil ga je boljši in cenejši model Orao.

Commodore +4

Najbolj zmogljiv model iz Commodorejeve družine 264, ki je nasledila modela VIC-20 in 64. Računalnik je bil v prvi vrsti namenjen poslovnim uporabnikom in ni bil mišljen kot zamenjava ali konkurenca tedaj še vedno uspešnemu modelu 64. V računalnik je bil vgrajen komplet štirih pisarniških programov (od tod tudi ime +4), podobno, kot če bi danes ob nakupu računalnika že imeli vgrajen recimo paket Microsoft Office. Omenjeni programi so bili precej slabe kakovosti, povrhu pa ste za večino operacij potrebovali še disketno enoto.

Inženirji pri tej družini niso ponovili napake iz modela 64 in so vanj vgradili precej močnejši BASIC, ki je vseboval tudi ukaze za delo z zvokom in grafiko. Dodali so mu kopico grafičnih načinov, tudi takih, pri katerih je bil spodnji del namenjen besedilu, zgornji pa grafiki, kar je bilo pri takratnih programih precej običajno. Vendar pa so pozabili na združljivost s prejšnjimi modeli, saj recimo ni podpiral spriteov, ki so bili nujni za večino iger, pa tudi zvok je bil precej slabši. Posledica te nezdružljivosti pa je bilo pomanjkanje programov in neuspeh celotne družine.

Omenjen računalnik sem dobil od kolega v zameno za ponovno namestitev operacijskega sistema Windows.

Texas Instruments TI99/4A

Njegov predhodnik – model TI99/4 je bil prvi hišni računalnik, ki ga je poganjal 16-bitni procesor (TMS 9900 s hitrostjo 3 MHZ). čeprav izdelan leta 1981 – še pred Commodorejem 64 in Sinclair Spectrumom in obema tudi po zmogljivosti podoben – pa pri nas ni bil tako razširjen. Glavni razlog je bila verjetno občutno višja cena.

Tale eksponat je bil kupljen pred nekaj leti na eBayu in zanj takrat plačana tudi carina in davek!

Acorn BBC model B

Tehnično eden najbolj izpopolnjenih 8-bitnih računalnikov z zelo močnim BASIC-om. V Veliki Britaniji je bil zelo razširjen in uporabljan v šolah kot pripomoček pri učenju pouka še po letu 1990. Drugod po svetu je bil precej manj razširjen, k čemur je najbolj pripomogla visoka cena.

Računalnik je vseboval množico različnih vmesnikov. Med njimi je tudi omrežni vmesnik, čeprav so bila omrežja na drugih računalnikih tudi nekaj let pozneje izredno redka. Zanimivo je, da je kar nekaj vmesnikov nameščenih na spodnji strani računalnika. Med vsemi vmesniki je verjetno najbolj zanimiv vmesnik imenovan Tube, ki je omogočal priključitev drugega procesorja. Tako je obstajal za ta računalnik tudi strojni emulator IBM-ovega XT-ja!

Acorn BBC model B je bil računalnik, ki sem si ga v dobi Commodoreja 64 najbolj želel.

Philips VG 8235

Računalnik, združljiv s standardom MSX 2, vgrajenim disketnikom in tipkovnico, ki ji je možno nastavljati naklon. V začetku 80-ih let je bila večina računalnikov med seboj in celo s svojimi predhodniki nezdružljiva. Zato se je japonsko podjetje ASCII corporation odločilo razviti standard MSX, ki je omogočal združljivost med različnimi izdelovalci računalnikov. K temu so pritegnili tudi podjetje Microsoft, ki je napisalo operacijski sistem MSX DOS. Ta je bil zelo podoben prvim različicam večini bolj poznanega MS-DOS-a. Zanimivo je, da je bil Bill Gates takrat zelo prepričan v uspeh standarda MSX.

Računalniki, združljivi s standardom MSX so bili zelo razširjeni na Japonskem, v Koreji, v Južni Ameriki in (takratni) Sovjetski zvezi, v Evropi pa predvsem na Nizozemskem in v Franciji. Izdelovala so jih skoraj vsa japonska in korejska podjetja (razen podjetja NEC), v Evropi pa nizozemski Philips.

Damjan Lenarčič

O Galaksiji: Računalnik kot tak mi ne predstavlja zbirateljskega eksponata, je prijeten spomin na čas, ko je lastnik računalnika, za vsak najmanjši del vedel kako deluje.

Galaksija

Galaksija je bila plod razvoja Voje Antoniča, ki jo je (kot je sam napisal) zasnoval na dopustu v hotelski sobi. Zaslugo za njeno veliko popularnost v bivši Jugoslaviji je imel takratni časopis Galaksija. V posebni izdaji “Računari u vašoj kuči” (posebna izdaja je prerasla v časopis Računari) je bil leta 1984 objavljen članek, ki je na enostaven način v sliki in besedi predstavil izdelavo Galaksije.

članek v reviji je naletel na izjemen odziv bralcev, po nekaterih podatkih je Galaksija prispela v preko 8000 domov. V okviru tega projekta je potrebno omeniti še eno legendarno ime – Dejan Ristanovič. Prav njemu gre zasluga za kopico člankov, ki so bili objavljeni v omenjenih in drugih revijah. Bil je tudi avtor Galaksijinega priročnika.

V okviru časopisa Galaksija je bila organizirana tudi nabava osnovnih vitalnih delov računalnika: tipkovnica, tiskano vezje in EPROM-i s programsko opremo. Vse ostale komponente se je dalo nabaviti v prosti prodaji (upori, kondenzatorji TTL logična vezja itd…). “Prosto prodajo” je potrebno razumeti pogojno, saj takrat v Jugoslaviji ni bilo specializiranih trgovin z elektronskimi komponentami oziroma so imele dokaj omejeno ponudbo. V glavnem se je takrat bolj ali manj vse nabavljalo po sistemu “šverc/komerc”.

Galaksija je doživela tudi komercialno različico, ki jo je izdeloval “Zavod za učila i nastavna sredstva” v sodelovanju z “Elektroniko inženjeringom”. Na ta način prispe v vse beograjske in mnoge druge šole. Na beograjskem valu 202 so imeli celo poseben programski blok, namenjen Galaksiji, kjer so poleg ostalega oddajali tudi njene programe. Nekaj podobnega je pri nas počel Radio � tudent za Sinclair ZX Spectrum.

Primerjalno je računalnik po zmogljivostih primerljiv s Sinclair ZX 81. Pri čemur pa ima kar nekaj prednosti: bistveno boljšo tipkovnico in v ROM2 vgrajen strojni prevajalnik, ki je bil izvrstno orodje, ki je spremenilo Galaksijo tudi v sorazmerno resno razvojno orodje za procesor Z80. Galaksija je vedno imela veliko možnosti za razširitve. Tisti, ki so jo zgradili, so jo poznali do najmanjših podrobnosti. V revijah “Računari” in “Svet kompjutera” je bilo objavljeno kar nekaj programske in strojne opreme. Galaksija je kasneje doživela tudi nekaj razširitev, ki pa niso dosegali take popularnosti, kot osnovni model.

Bojan Pesek

O zbirateljstvu: Zakaj stara računalniška šara ne more mimo mene v smeti?
Morda je to v mojih genih, saj se tudi skozi prometne zamaške prerivam v nad 30 let stari vijolici, največ pa je prav gotovo krivo aktivno spremljanje hitrega razvoja računalniške tehnologije od ZX81 do sodobnih PCjev. Moj prejšnji poklic je bil tak, da je bilo lepo imeti kaj novega, aktualnega, pa tudi kaj starega v rokah, ko sem učence seznanjal z osnovami računalništva – in material se je začel kar lepo kopičiti: računalniki, kartice, osnovne plošče, literatura…

Sinclair ZX81

Sinclair ZX81 je bil naslednik ZX80, ta pa je bil pionir mikroračunalnikov. Do takrat so namreč bili na voljo le kiti za samograditelje in precej dražji računalniki, namenjeni izobraževanju. ZX81 je že omogočal delo s plavajočo vejico in delo z datotekami, shranjenimi na kasetnem traku. ZX81 je imel 8K ROM s 30 dodatnimi funkcijami in ukazi za delo s tiskalnikom..
Novi ukazi: ASN, ACS, ATN COS, EXP, INKEY$, PI, SGN, SIN SQR, INT, LEN, LN, TAN, VAL, <=, >=, < >, COPY, DIM A$, FAST, FOR … TO … STEP, LLIST, LLIST n, LPRINT, PAUSE, PLOT, PRINT AT, PRINT TAB, SCROLL, SLOW, UNPLOT. V primerjavi z ZX80 pa ni več imel funkcije TL$, ki je vračal string brez prvega znaka. Deloval je v dveh načinih: SLOW in FAST. Način FAST je bil edini način pri ZX80, pomenil pa je, da se je zaslon osvežil šele, ko je bil izračun / akcija / funkcija zaključena. SLOW način, ki je dejansko tudi zaslužil to ime ;-) pa je osveževal zaslon neprestano.

Sestavljajo ga 4 čipi: ROM, Z80A CPU, 1K RAM in Ferrantijev čip, izdelan po naročilu. Proizvodnja je potekala v škotski podružnici Timex Corporation. Računalnik je bil velik prodajni hit v Evropi, prodajali pa so ga tudi v ZDA pod tržnim imenom Timex Sinclair 1000.

Na tržišču je bilo kmalu tudi veliko število perifernih enot: 3.5″ disketniki, tipkovnice, grafične kartice visoke ločljivosti, RS232 in Centronics interfacei, razširitve RAM,…

IBM 62PC – prvi TRDI trdi disk

… je ugledal luč sveta leta 1979, znan je bil tudi pod imenom “Piccolo” (= majhen, mali).
Sestavlja ga 6 (prvič zares) trdih plošč premera 8 col, kapaciteta: 64.5 Mb.

Razstavljeni primerek je pred leti deloval v službi ljudstva na Ministrstvu za notranje zadeve – to je tudi razlog, da slavnih TRDIH trdih plošč nima – saj so bile pobrisane, razmagnetene, zmečkane, staljene… po standardni proceduri za uničenje podatkovnih medijev.

Nima lastnega pogona, uporabljal pa se je v pomnilniških sistemih IBM 3310.

Amstrad PPC 512

S tem modelom je Amstrad želel izdelati najcenejši prenosni računalnik (tako kot z namiznim modelom PC1512). Z zelenim monokromatskim LCD zaslonom diagonale 9 col je bil baje precej naporen za resno delo. Lahko pa si ga priklopil na zunanji monokromatski ali celo CGA monitor.

Življenjska doba na 10 “ta-debelih” okroglih baterij je bila … cca 1 uro. Model PPC640 je imel malo več RAMa (640 kB), vgrajen pa je bil tudi modem (v21, v22, v22 bis in v23 protokol). No ja, pa tudi škatla je bila malo temnejša – siva.

… pojdi nazaj