Vsi vemo da so, vsi klikamo “Yes”, “Da”, No” ali “Ne”, nastavljamo ali jih hočemo ali ne, a najbrž se malokdo vpraša: kaj pa so to sploh zaeni stvori? Ali pa jih niti ne zanima, kaj to je, dlje od tega, da pač nekatere spletne strani ne delajo, če nimamo “enejblanih kukijev” nam niti ni treba iti. No, nekateri se to vseeno sprašujejo – naprimer na Slo-techu (in dobijo kar konkretne odgovore). No, slabih 6 let nazaj je piškotkom grozilo “izumrtje” – pravzaprav ne zaradi tega, ker bi bila sama ideja slaba, temveč zaradi brskalnikov, ki so brez vednosti uporabnika na veliko jedli piškote. Dokaj zanimiv članek na to temo je bil objavljen v NY Timesu pod naslovom Giving the Web a memory cost its users privacy (pdf datoteka) tistega davnega leta 2001. Nekaj o piškotkih si lahko preberemo na safe.si. (OK, recimo, da je tole tako od daleč za starše še kar uporabna informacija… ). Seveda pa ne smem mimo zgodovine piškotkov, ki so se rodili leta 1994 (letnica Sunovega Sparcstation5).

V tem prazničnem času pa namenimo kako besedico še piškotkom, ki so jih poznale že naše babice – za novoletno darilo obema bralcema objavljam en recept.

Potrebujemo:
1/2 kg moke,
35 dag masla (napol stopljenega),
15 dag sladkorja v prahu,
18 dag zmletih oluščenih lešnikov ter mandljev,
3 – 4 rumenjake,
vanilin sladkor.

Priprava:
Vse skupaj zmešamo s priročnim električnim mešalnikom, ker se nam ne da na roke delat testa, kot so to počele naše babice. Iz dobljene mase (nič ne de, če se malo drobi) oblikujemo piškotke (slika levo), položimo na pekač s peki-papirjem (sigurno se temu tudi kako drugače reče… ?) in damo pečt v pečico na 210 °C za približno 10 minut. Ham ham (sliki desno). :)

P.S. Malce izven konteksta – Why cats don’t go for sweet foods.