Nekaj deset let nazaj so imeli študentje Univerze v Ljubljani bojda kar nekaj težav pri oddajanju seminarjev, ki so vključevali programiranje. Težav, ki si jih študentje danes (v takoimenovani informacijski dobi) težko predstavljamo. Problemi takratnih programerjev so vključevali pisanje programa na list, prepisovanje le-tega na luknjane kartice (česar seveda niso mogli storiti doma), operaterje v kleti, kjer se je nahajal računalniški monstrum, ki niso nujno imeli časa za take malenkosti in navsezadnje ne-preveč-uporabniku-prijazen debugging (rezultat “prevajanja programa” je bil bojda listek s priimkom študenta in napisom dela / ne dela).

Oni pa bi si v tistem času težko zamislili težave, ki danes – vsled njihovega pridnega dela – pestijo nas. Uporabnike mladih (samovšečnih “humanity toward others” – pha!) operacijskih sistemov, starih reci in piši 3 leta. (Tukaj seveda ne štejem let, ki jih je štel Debian do tistega usodnega forka.)

Tole odzvanja v glavi, ko že n-tič poskušam mount -t ext3 /dev/hda1 /mnt:

P.S. Gospod profesor, Ubuntu je pojedel mojo seminarsko nalogo najbrz ne deluje?