Luknjana kartica je bila pomnilniška enota za avtomatske naprave za obdelovanje podatkov, ki so bile aktualne v prvi polovici in vse do 70ih let 20. stoletja. Kartice so narejene iz tankega kartona, podatki pa so odvisni od števila in položaja lukenj na kartici. V prvi generaciji računalništva, torej od let okoli 1920 do 1950, so bile luknjane kartice prevladujoča oblika enote za obdelavo in shranjevanje podatkov, kasneje, v 80ih letih, pa so jih zamenjale diskete.

Običajno so bile kartice 80 kolonske, kar pomeni, da se je na vsako dalo zapisati do 80 znakov. Vsebina kartice se je lahko nadaljevala na drugi. Kartice so se druga za drugo polagale v čitalnik, sposoben prepoznati kombinacije označenih luknjic in s tem z njih prebrati vsebino.

Sistem, ki čita kombinacije luknjic deluje po elektromehanskem ali fotoelektričnem principu. V prvem primeru kartice beremo tako, da na mestih kjer je luknja naredimo stik. V drugem primeru je kartica z ene strani osvetljena na drugi pa fotocelice zaznavajo svetlobne žarke ki gredo skozi luknjice. Hitrosti čitanja so odvisne od konstrukcije čitalnikov, gredo od nekaj 100 do preko 1000 kartic na minuto. Na sliki lahko vidimo predstavljen fotoelektrični princip.

Vir slike: Elektronski računalniki, več avtorjev, Elektrotehniška zveza slovenije, Ljubljana 1971