Arhiv novic:

Luknjane kartice

Luknjana kartica je bila pomnilni┼íka enota za avtomatske naprave za obdelovanje podatkov, ki so bile aktualne v prvi polovici in vse do 70ih let 20. stoletja. Kartice so narejene iz tankega kartona, podatki pa so odvisni od ┼ítevila in polo┼żaja lukenj na kartici. V prvi generaciji ra─Źunalni┼ítva, torej od let okoli 1920 do 1950, so bile luknjane kartice prevladujo─Źa oblika enote za obdelavo in shranjevanje podatkov, kasneje, v 80ih letih, pa so jih zamenjale diskete.

Obi─Źajno so bile kartice 80 kolonske, kar pomeni, da se je na vsako dalo zapisati do 80 znakov. Vsebina kartice se je lahko nadaljevala na drugi. Kartice so se druga za drugo polagale v ─Źitalnik, sposoben prepoznati kombinacije ozna─Źenih luknjic in s tem z njih prebrati vsebino.

Sistem, ki ─Źita kombinacije luknjic deluje po elektromehanskem ali fotoelektri─Źnem principu. V prvem primeru kartice beremo tako, da na mestih kjer je luknja naredimo stik. V drugem primeru je kartica z ene strani osvetljena na drugi pa fotocelice zaznavajo svetlobne ┼żarke ki gredo skozi luknjice. Hitrosti ─Źitanja so odvisne od konstrukcije ─Źitalnikov, gredo od nekaj 100 do preko 1000 kartic na minuto. Na sliki lahko vidimo predstavljen fotoelektri─Źni princip.

citalnik

Vir slike: Elektronski ra─Źunalniki, ve─Ź avtorjev, Elektrotehni┼íka zveza slovenije, Ljubljana 1971


Creative Commons License
Vsebina te spletne strani je za┼í─Źitena z licenco
Creative Commons (Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija).