Magnetni trak je za uporabo snemanja zvoka izumil Nemec Fritz Pfleumer leta 1926. Od tega leta dalje so se razvili različni formati ter načini uporabe magnetnega traku. Za zapis računalniških podatkov se je magnetni trak uporabil prvič leta 1951 an računalniku UNIVAC I.

Magnetni trakovi so bili izdelani iz plastične ali kovinske podlage na katero je naparjena elektromagnetna plast, ki jo je možno polarizirati in s tem shraniti podatke v binarnem zapisu. Znaki iz katerih je bila sestavljena informacija, se zaporedoma nanašajo na magnetni trak in so se lahko zapisali v različnih gostotah. Večinoma so se uporabljale gostote 200, 556, 800 in 1600 znakov na palec (79,220,315,630 znakov na centimeter) traku.

Blok podatkov je skupina podatkov, ki se je na trak prenesel z enim samim ukazom. Informacijski znaki v bloku so bili zapisani eden za drugim v neprekinjeni obliki. Med bloki podatkov so bili 19mm dolgi nepopisani deli (zmanjšajo možnost napake). Znaki, ki so se zapisovali na trak so sestavljeni iz 6 ali 8 bitov, katerim je dodan še bit za varnostno kontrolo pravilnosti zapisa (CRC). Glede na število bitov, ki sestavljajo en znak ločimo sedem in devet sledne zapise na trakovih.

Pri prenosu podatkov na trak se le ta s koluta odvija in na drugi strani navija na pomožnem kolutu. Teče mimo pisalnih in bralnih glav, ki skrbijo za čitanje in shranjevanje informacij. Zavorni mehanizem trak po potrebi ustavlja.
Trak se z glavnega koluta odvija v vakuumsko komoro, kjer fotoelektrični indikatorji skrbijo za pravilno dolžino spusta traku. V odvisnosti od zahtevane smeri gibanja traku, se v krmilnih kolutih, ki so po obodu naluknjani ustvarja zračni pritisk ali podtlak. Mehanizmi, ki vodijo trak mimo čitalnih in pisalnih glav so delovali mehansko ali pnevmatsko. Na sliki levo je lepo razvidno, kako je deloval slednji. (Vir slike: Elektronski računalniki, več avtorjev, Elektrotehniška zveza slovenije, Ljubljana 1971)

V muzeju si lahko ogledate:

• Graham Magnetics Ultimag iz leta 1980 ter
• 3M SCOTCH 777gp tape letnik 1968