Vsi vemo da so, vsi klikamo “Yes”, “Da”, No” ali “Ne”, nastavljamo ali jih hočemo ali ne, a najbrž se malokdo vpraša: kaj pa so to sploh zaeni stvori? Ali pa jih niti ne zanima, kaj to je, dlje od tega, da pač nekatere spletne strani ne delajo, če nimamo “enejblanih kukijev” nam niti ni treba iti. No, nekateri se to vseeno sprašujejo – naprimer na Slo-techu (in dobijo kar konkretne odgovore). No, slabih 6 let nazaj je piškotkom grozilo “izumrtje” – pravzaprav ne zaradi tega, ker bi bila sama ideja slaba, temveč zaradi brskalnikov, ki so brez vednosti uporabnika na veliko jedli piškote. Dokaj zanimiv članek na to temo je bil objavljen v NY Timesu pod naslovom Giving the Web a memory cost its users privacy (pdf datoteka) tistega davnega leta 2001. Nekaj o piškotkih si lahko preberemo na safe.si. (OK, recimo, da je tole tako od daleč za starše še kar uporabna informacija… ). Seveda pa ne smem mimo zgodovine piškotkov, ki so se rodili leta 1994 (letnica Sunovega Sparcstation5).
V tem prazničnem času pa namenimo kako besedico še piškotkom, ki so jih poznale že naše babice – za novoletno darilo obema bralcema objavljam en recept.
Danes sva se Nietka ter maQmIgh ukvarjala z novo muzejsko vitrino. Prejšnji teden smo namreč z Ministrstva za javno upravo dobili (med drugim – a več o tem prihodnje leto) strežniško (ali po domače server) omaro z več hubi in podobno opremo. Izlet v trgovino s tehničnim materialom ter dobrih sedem ur dela in omara se je spremenila v muzejsko vitrino, v kateri boste lahko občudovali zgodovino (seveda le delček le-te) shranjevanja podatkov. Pred tem se je manjši del zbirke nahajal v kotu, ki smo ga poimenovali kotiček shranjevanja podatkov ter ga prvič postavili na ogled maja leta 2006. Ker je v vitrini nekolikanj več prostora (a še vedno premalo), so zraven medijev razstavljene tudi nekatere bralne enote. Za HITACHI CD enoto, primerek enega izmed prvih računalniških CD enot, se zahvaljujemo Institutu Jožef Stefan. Kako je potekala transformacija si lahko ogledate v Kiberpipini galeriji slik.
Pred kratkim sem naletela na tale zanimiv prispevek na nekem xy blogu. Zanimivo je predvsem, kako so v filmih predstavljeni (vizualno in konceptualno) “računalniki”, saj odražajo časovno obdobje v katerem je bil film posnet in stanje takrat obstoječe tehnologije. Zgodbe so si lahko podobne ne glede na časovno obdobje – recimo Forbidden planet ima precej podobno idejo kot ChrichtonovaSfera, kljub 42 letom razlike … Ampak predvsem monitorji in design računalnikov pa hočeš nočeš spominja na računalniške sisteme tistega časa. Moj najljubši računalniški filmski junak je vsekakor HAL 9000. Zdijo pa se mi zanimivi oziroma omembe vredni, (a ne vključeni v seznam na zgoraj omenjenem blogu) še sledeči.
Ja, to je nov eksponat v našem muzeju. S pomočjo tega Zilogovega produkta se lahko (preko telefonske linije) prikolpimo na internet ter s pomočjo Planet-web brskalnika deskamo po širnem spletu. Z brezžično tipkovnico! Za nov eksponat se najlepše zahvaljujemo O Ledina ter g. Skorupanu, ki nam je zadevo prinesel.
Dunaj, mesto umetnosti in kulture zaživi decembra še posebno bleščeče. Blišč in beda gresta sicer z roko v roki, ampak okraski, praznična razsvetljava, plezajoči božički po lojtrcah iz malih lučk in podoben kič, fotoaparati s turisti in nakupovalne vrečke polne Sachar tort naredijo svoje. Mesto ne slovi ravno po neki tehnični, računalniški ali matematični zgodovini, a se je na Dunaju rodilo kar nekaj matematikov, recimo Ludwig Boltzmann (1.380 6505^(24)×10^(−23)JK^-1 pa to), pa Helena Raislowa,…
Prater je seveda tudi ena izmed reči, ki si jo mora človek na Dunaju ogledat, čeprav roko na srce, ni tam nič zanimivega, če nisi star 10 let ali pa illegal gambler. No, Riesenrad, a vožnja z njim stane 7,5 eura. Naaah. Je pa zanimivo, da so ga nekje vmes (točneje 1916 – leto, ko se je rodil Harry Huskley, človek, ki je sodeloval pri projektu ENIAC ter z Alanom Turingom, sodeč po wikipediji pa je imel prste vmes tudi pri projektu G15) hoteli porušiti, vendar ga niso, ker za rušenje niso zbrali dovolj denarja. Med drugo svetovno vojno je bil resno poškodovan, tako da so ga po vojni obnovili. In še ena zanimivost – zdaj ko je večno mladi in zapeljivi Bond, James Bond spet popularen – na Riesenradu so snemali film The Living Daylights (igra Timothy Dalton, ki je bil beden, ampak no ja…). Film je prišel v kinematografe leta 1987 – istega leta so prišli na prodajne police po svetu kar trije izmed muzejskih eksponatov naše zbirke: Macintosh SE, Amiga 500 in T1000 Toshiba.
Rojstno leto pevca Bryana Adamsa, ki je 26. novembra koncentriral v Ljubljanski Hali Tivoli, rojstno leto Stephena Wolframa (zveni Wolfram Research znano? Potem zagotovo uporabljate Mathematico) leto, ko je slavil film Ben Hur (za potrebe takega filma danes ziher ne bi rabili 15.000 statistov) s Charltonom Hestonom v glavni vlogi, leto ko je gigant IBM predstavil IBM 1401 (bojda prvi računalniški sistem, ki jo jih prodali več kot 10.000).
Gospodič Adams je zaslovel s svojim albumom Cuts like a knife, ki je bil izdan leta 1983 (kako hecno, glavna pesem z albuma, očitno z istim naslovom, je kot od včeraj, česar za IBM XTja ne bi mogli ravno reči), med največje uspešnice vseh časov pa se je zapisala njegova pesem “Everything I do I do it for you” –
– posneta za film Robin Hood leta 1991. ( e pomnite Prehistorik 1, Lemmings, …). In kar se tiče koncerta – Bryan je pač profesionalec.
Ravno o neki ideji računalnika s pomnilnikom in CPU ne moremo govorit, kot tudi ne o programiranju. Tu se še vedno klanjamo Babbageu. Ampak če že zanj pravimo, da je bil s svojim razmišljanjem mnogo pred svojim časom, ni čudno, da nas take stvari popolnoma zmedejo. Kam le so za 1000 let in več poniknila mnogotera znanja? In zakaj le smo tako samovšečno prepričani, da naše civilizacije kaj takega ne bo nikoli doletelo? Vzporednic je vse preveč.
17. novembra, pred dobrima dvema tednoma je v Koper priplula največja jadrnica na svetu, od leta 1945 Sedov (pozor, grozna uradna spletna stran) imenovana – po ruskem raziskovalcu Gregoriju Sedovu. 117 metrov, 4 jambori in 32 jader – splačalo se je v živo prepričati o veličini te jadrnice. Zgrajena je bila leta 1921 v Nemčiji – istega leta se je IBM (takrat še Computing Tabulating Recording Corporation ali krajše CTR) znašel v finančnih težavah zaradi upadanja prodaje, rešilo ga je podjetje (že drugič) Guaranty trust (ki je kasneje bankrotiralo leta 1992, ampak to nas niti ne zanima kaj dosti).
Jadrnica je sprva prevažala tovor do Južne Amerike, Avtralije in Afrike, leta 1945 pa je kot “vojni plen” prešla v ruske roke. To leto je zloglasno leto Hirošime in Nagasakija in obenem tudi leto, ko se je končala druga svetovna vojna. V svetu računalništva pa leto, v katerem je stekel prvi “program” na ENIACu, leto v katerem se je g. Churchill odločil, da bo uničil računalnik Colossus (projekt, ki je ostal skrivnost vse do poznih 70tih let). Če se vrnemo k Sedov-u: na ladji se je od leta 1952 (rojstna letnica IBMa 701)do leta 1957 šolala mornarica (leta 1957 je bil – sodeč po IBM arhivu – predstavljen programski jeznik FORTRAN), pozneje so jo uporabljali za oceanografske raziskave, od leta 1981 pa je ponovno v uporabi kot šolska jadrnica.
english
Vsi vemo da so, vsi klikamo “Yes”, “Da”, No” ali “Ne”, nastavljamo ali jih hočemo ali ne, a najbrž se malokdo vpraša: kaj pa so to sploh zaeni stvori? Ali pa jih niti ne zanima, kaj to je, dlje od tega, da pač nekatere spletne strani ne delajo, če nimamo “enejblanih kukijev” nam niti ni treba iti. No, nekateri se to vseeno sprašujejo – naprimer na Slo-techu (in dobijo kar konkretne odgovore). No, slabih 6 let nazaj je piškotkom grozilo “izumrtje” – pravzaprav ne zaradi tega, ker bi bila sama ideja slaba, temveč zaradi brskalnikov, ki so brez vednosti uporabnika na veliko jedli piškote. Dokaj zanimiv članek na to temo je bil objavljen v NY Timesu pod naslovom Giving the Web a memory cost its users privacy (pdf datoteka) tistega davnega leta 2001. Nekaj o piškotkih si lahko preberemo na safe.si. (OK, recimo, da je tole tako od daleč za starše še kar uporabna informacija… ). Seveda pa ne smem mimo zgodovine piškotkov, ki so se rodili leta 1994 (letnica Sunovega Sparcstation5).
Pred kratkim sem naletela na 
