V začetku (okoli leta 1946) so se za realizacijo pomnilnika uporabljale t.i. Williamsove pomnilniške cevi, vendar so bile zelo nezanesljive. IBM 701 je primer računalniškega sistema, ki je uporabljal tak pomnilnik. Sčasoma so postajale vedno bolj in bolj nezanesljive.

V primerjavi z elektronkami je bil “delay line memory” počasnejši, a bolj zanesljiv, poleg tega pa se njegova zanesljivost sčasoma ni poslabšala. Zato je bil v zgodnjih 50-tih letih prejšnjega stoletja precej popularen, kljub počasnosti, teži ter uporabi nevarnih snovi (živega srebra). Na sliki levo: spomin iz UNIVACa, slikan v Tehničnem muzeju v Muenchnu.

Magnetna jedra so se pojavila po zaslugi dveh iznajditeljev, A. Wanga in F.W.Vieha, ki sta vsak zase začela poskuse z jedri za računalniški pomnilnik v 40tih letih. Nadaljni razvoj so opravili drugi – Tehnološki institut v Massachusettsu, RCA in IBM. V petdesetih in šestdesetih letih so se jedra zelo pomanjšala in omogočila hitre pomnilnike. Proti koncu 50-tih let prejšnjega stoletja so velike tovarne že proizvajale feritne pomnilnike. Ker so uporabljali poceni delovno silo ter proizvajali vedno večje količine, se je cena spustila tako nizko, da je proti koncu 60tih let postal feritni pomnilnik vse uspešnejši. Že feritni pomnilnik je bil pravzaprav RAM (random access memory), čeprav danes to kratico uporabljamo skoraj kot sinonim za pomnilnike realizirane z integriranim vezjem.

V 70tih letih je feritne pomnilnike zamenjal čip – polprevodniški pomnilnik.

V zbirki si lahko ogledate, kako je izgledal:

• Feritni pomnilnik
• Pomnilnik realiziran z integriranim vezjem oz. polprevodniški pomnilnik skozi čas