Trdi disk je najbolj razširjena vrsta zunanjega pomnilnika. Podatke shranjuje na magnetno podlago, ki prekriva trde diske oz. plošče. Vsaka plošča je prevlečena s finim magnetnim slojem, na katerega se shranjujejo digitalni podatki. Bralno-pisalna glava lahko magneti ploščo in s tem piše podatke nanjo, ali pa ugotavlja namagnetenost, pri čemer podatke bere. Tipičen trdi disk je zgrajen is osi, na katero so pritrjene plošče, ki se vrtijo s konstantno hitrostjo. Le nekaj nanometrov nad vsako ploščo pa je na premični roki nameščena bralno-pisalna glava.

Prvi trdi disk je bil IBM 350 Disk File, ki ga je izumil Reynold Johnson. Mesto je našel v računalniku IBM 305, ki je prišel na police leta 1955. Pogon je podatke shranjeval na 50 24-palčnih plošč, na katere je bilo moč shraniti 5 milijonov znakov. Do plošč je dostopala le ena bralno-pisalna glava, kar je pomenilo, da povprečni dostopni časi niso bili ravno najboljši. Leta 1961 predstavljeni IBM 1301 je bil prvi trdi disk, ki je imel za vsako ploščo svojo magnetno glavo. Prvi trdi disk z izmenljivimi nosilci je bil IBM 1311, ki je na diskovni paket IBM 1316 lahko shranil do 2 milijona znakov.

Leta 1973 je IBM predstavil sistem 3340 “Winchester”, in s tem svetu predstavil model diska, ki ima glave in plošče v zaprtem ohišju (HDA). Skoraj vsi moderni trdi diski uporabljajo to tehnologijo, izraz “winchester” pa je bil v računalniških krogih dolga leta sinonim za vse trde diske. Njegova raba je zamrla šele v zgodnjih devetdesetih letih 20. stoletja.

V naši zbirki si oglejte:

• IBM 3336 disk pack, letnik 1970
• Disk Seagate ST-251, letnik 198x
• SAMSUNG WN32162U, letnik 199x